Dopust, morje, plaža, prod, pesek, skale in vrvež otrok. Čofotanje v vodi, plašenje ribic in nato nekje na oddaljenem pomolu zagledam otroka v vedrom. Le kaj dela sam tako vstran in daleč od vseh nas, sem se spraševala. Radovednost me je gnala na sprehod v smeri samega otroka. Na moje začudenje se je ta niti ne 10 let star otrok ukvarjal z neko palico, nitko, kruhom… Ko sem bila dovolj blizu, sem ga vprašala, kaj je to v njegovih rokah. Ribiška oprema, je odvrnil. Nekje v sebi sem se nasmehnila in se pogovarjala naprej. A, je to tvoja ribiška oprema, me je zanimalo. Seveda, čigava bi pa bila… Jaz pa takšna kot sem, nisem mogla ne vrtati dalje: »Kje pa se dobi takšna ribiška oprema?« Ne dobi se… Presneto kratke odgovore je dajal. Nič kaj ga ni zanimal najin pogovor, zato sem stopila bliže k njemu in nadaljevala: »Ja, kdo pa ti je priskrbel vse te pripomočke? Bil mi jih malo pokazal in me naučil loviti ribe?« Takrat se je omehčal in nehal loviti. Prišel je do mene in rekel: »Ta ribiška oprema je moja – sam sem jo napravil.« Šele takrat sem videla, da v roki ni imel nič drugega kot navadno daljšo palico, silk navezan na palico in na koncu silka ukrivljeno žičko, ki bi naj predstavljala trnek, košček kruha in vedro, kamor bo dajal ribe – ko jih ulovi seveda. Še isti večer sem na eni izmed stojnic kupila rišiško mrežo in manjšo ribiško palico s katerima sem ga naslednji dan razveselila. Ob pogledu na mrežo in palico je vzkliknil: »To pa je prava ribiška oprema! Hvala!« in me objel. Še isti dan mi je prišel pokazati svoj ulov. Ribiška oprema za otroke je res enkratna.